Tina ima zlato, za vas pa malo »muzike«!

| |

Spet evforija, ki bo trajala največ nekaj dni po koncu nedeljske velike veselice v centru slovenske »metropole«, ki bi se, v kolikor bi bila v Rusiji, komaj uvrstila med »top 70« mest po velikosti tik za Nalchikom in tik pred Petrozavodskom. Je kdo že slišal za ti dve mesti? In (ne)pomembneži si bodo spet vzeli svojih nekaj sekund slave, da bodo izrekli nekaj, kot se za tako priložnost spodobi, »umnih« stavkov pred veselo množico. Ta bo zelo verjetno vzklikala »kdor ne skače ni Slovenc«. Sokrajani šampionke bodo ime njenega domačega kraja spremenili v še bolj žlahtno barvo, iz Črne v Srebrno vse do Zlate. In zopet bodo oz. so na plan prišla nacionalna čustva pospremljena s serijo bolj ali manj slaboumnih komentarjev pod članki širom slovenskega spleta, spet bodo koga poimenovali »nacionale«, spet bo padla kakšna čez Hrvate, spet bo igrala »goveja muzika«.

Tina ima zlato, za vas pa malo »muzike«!

In spet se bodo nekateri športni novinarji “slinili” okoli zmagovalke in napihovali dosežek, za katerega, roko na srce, v vseh treh Amerikah, Aziji, Rusiji, Avstraliji, Afriki, na Japonskem, Kitajskem in Bližnjem vzhod, pa celo v večjem delu Evrope oz., če skrajšam, skoraj nikjer na svetu, skoraj nihče ni slišal. In skoraj vsi v »deželici« s(m)o vedeli in verjeli, da je Tina iz »ta pravega testa«.

In ko bo ta ista šampionka čez čas zopet »s smučko« v treh zaporednih tekmah »zapela vratca« in odstopila s proge, ali bo realno potožila, da če bi se rodila npr. v Avstriji ali Italiji, bi imela več »cekinov« od svojega dela ali pa bo imela zgolj slab dan in pokazala kakšno izmed svojih muh, se bodo zopet ti isti novinarji in posledično ti isti navijači držali za glavo, ji očitali preslab trening, jo pošiljali na delo v Italijo, se ji posmehovali, jo preklinjali in nekateri primitivci obkladali z besedami iz živalskega sveta. In to ti isti, ki danes modrujejo in se »kitijo« s sadovi tujega dela. Gospoda, kolikokrat se leta 2011 spomnite Svetove, Šarčeve, Pušnikove, Dovžanove, Hrovatove, Pretnarjeve, Korenove, Strela, Križaja, Benedika, Franka, Petroviča, Kuralta, Vrhovnika, Koširja, Čižmana, Kunca…?

Da ne bo pomote, to kar je dosegla Mazetova, je vrh v sicer nekem zelo lokalno omejenem športu, ki je znan oz. celo popularen v nekaj državah in regijah skoncentriranih okoli Alp in v ameriški zvezni državi Kolorado. A ne glede na to, da se šport ne imenuje nogomet, gre za vrhunski dosežek. Najboljša ženska veleslalomistka na svetu, najboljša na najpomembnejši veleslalomski tekmi leta 2011! Nisem nevoščljiv ali pa »zakompleksan«, ker obstaja zelo, zelo in še enkrat zelo velika verjetnost, da se nikoli v življenju ne bom mogel v ničemer pohvaliti z nazivom najboljšega na tretjem kamnu od Sonca. Tini, čeprav je osebno ne poznam, od srca privoščim veselje ob zanjo pomembnem življenjskem dosežku in trenutku, za katerega samo ona in nekaj ljudi resnično ve in razume, kaj se je pravzaprav zgodilo. Ampak ostala »jara« gospoda, kaj imate vi s tem dosežkom oz. od tega?

Po mojem skromnem prepričanju lahko veliko ali pa prav nič, odvisno kako na stvar gledate. Tina je tistim, ki so dogodek v nemškem Garmisch – Partenkirchnu spremljali, dala en veseli dan, tri »pire« preveč, še en razlog za veselico, tistim malo manj prisebnim in manj razmišljujočim verjetno ponos, da ste pripadniki naroda na sončni strani Alp, potem se pa počasi neha ali pa tudi ne.

V kolikor ste potočili kakšno solzo sreče, se imeli dobro ob spremljanju prenosa, ki vas je popeljal z mislimi v mladost, ko smo prekinili pouk v šolah ali pa delo v službah, da smo lahko skupinsko trepetali za Križajevo drugo mesto, ker je prvo tako ali tako bilo rezervirano za Šveda Ingemarja Stenmarka, ki je bil zaradi Elanovih smuči »itak naš«, ali pa se leta 1984 smejali Bosancem, ki so na Bjelašnici kepali Švicarja Maxa Julna, ki je kljub temu premagal »Đurota« Franka in osvojil olimpijsko zlato, ali pa ste se ga zvečer zgolj »wornk nasekali«, potem ste doživeli in izkoristili trenutek. Vse kar bi bilo pa več od tega, pa bi bilo po mojem skromnem prepričanju »retardirano«, saj je vse ostalo samo od Tine in njenih bližnjih, tako družine kot ekipe, potem pa dolgo od nikogar drugega in šele nato od »šentflorjanske doline«, ki slavi junake dokler so na vrhu, potem pa jih, ko padejo, spomnite se Primoža Peterke ali pa Union Olimpije pred letošnjo evforijo, odvržejo na smetišče zgodovine.

Čez mnogo let, ko bo Tina že končala kariero in bog ne daj, da bi se ji kaj v življenju zalomilo, ji bodo ostali samo njeni bližnji, tako družina kot njeni iskreni prijatelji, enako kot vsakemu izmed nas. Tine pa se bodo »navijačem« pomagali spomniti športni novinarji le takrat, ko bo zopet neka nova Tina, Veronika, Alenka, Katja, Urška, Špela, Katjuša ali pa Mateja imela znanje, pogum, srečo, delavnost in vztrajnost, da se ji bo po tekmi, ki je vedno tudi loterija in v kateri lahko odloči zgolj devet stotink sekunde, ponovilo to, kar se je na Bavarskem Tini. Uživajmo, veselimo se, samo ne pripisujmo temu dogodku nekega prevelikega zgodovinskega pomena za nacijo.

Tinin dosežek naj vsakdo izmed nas izkoristi za pozitivno razpoloženje, dobro voljo, lahko tudi za povečanje prometa gostincem, vzame pa si naj tudi nekaj minutk za razmislek o tem, kaj lahko človek doseže, če je dovolj vztrajen, veren, delaven in predvsem samozavesten ter »ignorantski« do vseh negativizmov iz okolice ter poskusi to preliti v svoje življenje, ki edino šteje. Hvala Tini za trenutke veselja, vsem ostalim pa na zdravje. Ne kažite sredinca južnim sosedom, ne pozabite, da imajo Ivico in da so najprej ljudje in šele nato Hrvati, jutri je nov dan, novo zmago bo priboksal Zavec, članek pa je že spisan, samo ime Tina zamenjajte z Dejanom…

Ansambel Lojzeta Slaka – Tinca – 1975 – Album Deset veselih let

If you can see this, then you might need a Flash Player upgrade or you need to install Flash Player if it's missing. Get Flash Player from Adobe.

Za komentiranje moraš biti prijavljen. Prijava