Zakaj je pokojnina (ne)izključno samo vaš problem?

| |

Ste morda opazili, da še nobena politična opcija niti stroka ni prišla v javnost s konkretnim predlogom, pa četudi nesprejemljivim za večino državljanov, ki bi dolgoročno ekonomsko »pil vodo«? Zavedam se, da je to verjetno najbolj kislo jabolko, v katerega bo ugriznila katerakoli vlada, vendar kot pravijo naši »južni bratje«: »Što se mora, nije teško« oz. »kar se mora, ni težko«. Upam le, da ta »teško« ne pride (pre)pozno.

Zakaj je pokojnina (ne)izključno samo vaš problem?

Na sliki upokojenec drugemu upokojencu pravi: »To je najin pokojninski načrt.«

Iz dneva v dan spremljam, da se pokojina v medijih pretvarja v pravo legendo oz. čudežno pripoved. Kako se usklajujejo socialni parterji, kako upokojenci živijo z nizkimi pokojninami, koliko upokojencev živi pod pragom revščine, koliko ljudi je upravičenih do borčevskih pokojnin, kako mladi ne pridejo do zaposlitve in izgubljajo voljo do življenja in nenazadnje, po mojem, že rahlo iritiranem oz. razdraženem mnenju, pokojninska reforma.

V neskončni debati o nujnosti pokojninske reforme, ki jo zagovarjajo predstavniki države in »upiranju reformi na vse kriplje«, ki ga uprizarjajo predstavniki sindikatov, upokojencev in predstavniki politične stranke Desus, se mi postavljata vsaj dve vprašanji. Prvo, zakaj se o novi pokojninski reformi pogovarjamo že od leta 1999, se pravi že dobrih deset let, ko smo sprejeli prejšnjo reformo in drugo, čemu takšno vzpodbujanje medgeneracijskih dogovorov s strani predstavnikov upokojencev?

Ko iščem odgovor na prvo vprašanje, se mi pojavi misel, da je bila reforma leta 1999 očitno (za)nič, če je potrebno dolgoročno dobrino, kar pokojnina nedvomno je, v desetih letih spet (re)formirati. Model pokojninskega sistema, kot ga poznamo danes, je kot pravi zgodovina, na podlagi »pritiska« socialnih demokratov leta 1889 vpeljal prvi nemški kancler oz. ministrski predsednik Otto Eduard Leopold von Bismarck, katerega osnova ideja je v raznih državah EU še vedno prisotna in je brez pretresov in večjih (re)form, preživel vsaj 120 let. Pri nas je bil tak pokojninski sistem, z zgolj majhnimi popravki in prilagoditvami, vzdržen skozi štiri režime (avstro-ogrski, kraljevo-jugoslovanski, komunistični in prvih nekaj let samostojno-slovenski).

Očitno pa nova reforma nakazuje, da tega sistema, zasnovanega v dobi industrializacije, ne gre razkopavati s krampom in lopato, ko vendar informacijska doba ponuja prožnejša in učinkovitejša orodja in se jo je potrebno lotiti na osnovi trenutnih in prihodnjih razmer.

V najboljšem primeru si reforma iz leta 1999 zasluži ime »popravek«, kajti reforma, kot jo na državnem nivoju razumem, pomeni korenito spremembo v korist vseh državljanov, torej vseh generacij državljanov in dolgoročno, kar pomeni vsaj 50 letno vzdržnostjo, ki je ponovno v interesu in koristi vseh državljanov. V naslednjih prispevkih, ki jih bom objavil na FondGlobal.com, bom razložil, zakaj gre trenutno žal le za »nategovanje« elastike, ki prej ali slej poči. Ko poči, pa vse generacije ne glede na politično, versko ali katerokoli drugo prepričanje, ostanejo brez vsega. Žal je tudi predlog novega pokojninskega zakona samo dodaten »nateg« elastike in ne ponuja konkretne, dolgoročno vzdržne rešitve.

Odgovor na drugo vprašanje, s strani moje trenutno razmišljujoče malenkosti, je bolj zahteven in hkrati preprost, kar predstavlja neke vrste paradoks. Namreč, že obstoječi upokojenci, vključno z »baby boomerji« oz. generacijo rojeno med 1946 in 1964, ki se počasi upokojuje, si je pokojnino prislužila, če že ne vplačala večino vseh potrebnih prispevkov zanjo. Zato pametno razmišljajo in tiho pozivajo k medgeneracijski solidarnosti, saj se zavedajo, da kolikor manj prispevkov vplačajo mlajše generacije, toliko večje je breme države (beri proračuna), za njihove, kolikor se komu zdi »dostojne pokojnine«. Manjši kot so tekoče pobrani prispevki za obstoječi sistem »pay as you go«, o katerem bom več pisal v prihodnjih prispevkih, večji so transferni prihodki v blagajno ZPIZ (Zavod za pokojninsko in invalidko zavarovanje), kar najbolj obremenjuje državni proračun. To pa pomeni dodatna pogajanja z državo, v katere proračun ponovno prispevamo vsi davkoplačevalci ne glede na starost, status, rasno, versko, spolno ali katerokoli drugo pripadnost ali usmerjenost. Opravka imamo torej z »začaranim krogom«, ki pomeni večje izdatke državnega proračuna za potrebe upokojencev na račun ostalih, za državo in državljane pomembnih izdatkov in investicij.

Generacija »Baby Boomerjev« rojena med leti 1946 in 1964

Generacija »Baby Boomerjev« rojena med leti 1946 in 1964

Zaradi prej omenjenega »začaranega kroga« lažje razumemo udejstvovanja upokojenskih, sindikalnih in Desusovih aktivistov. »Če nekateri nabirajo politične, ali katere druge točke, pod skupnim imenovalcem – politični vpliv, se ljudje, ki jih ti krogi zastopajo, bojijo izgube pokojninskih (beri življenjskih) pravic, zato iz strahu pred izgubo le-teh, verjamejo in podpirajo »hujskače«, ki v kratkoročnem interesu zbiranja točk (javno mnenje, glasovi na lokalnih in državnih volitvah, izsiljevanje socialnih partnerjev, države, predvsem pa posameznikov), ne podpirajo reforme. Nekako se ob tem ne morem izogniti zaključku, da je pokojnina »aksiom«, ki pripada upokojeni generaciji, ki je izbojevala svobodo in njenim neposrednim potomcem, »baby boom« generaciji. Kaj pa mladi, kaj čaka njih?

Če že reforma, potem naj bo korenita in poštena do vseh generacij, če želite »socialnih partnerjev«. Slednje predstavlja dikcijo, ki po mojem mnenju prepogosto »izključuje« vpletene ljudi in je uporabljena izključno demagoško. Osebno se mi ne gleda in posluša politikov, njihovih satelitov in plačanih doktorjev znanosti, ki me skozi zadnje desetletje prepričujejo, kako dobra je bila zadnja reforma (sedaj je nova), zakaj ni potrebno višati pravic upokojencev, zakaj »večno« pokojnine usklajujemo s plačami…, pri tem pa se nihče (verjetno tudi po zaslugi novinarjev), ne vpraša, kakšne pokojnine lahko pričakuje generacija, ki se danes zaposluje. Vprašajo kvečjemu, zakaj država ne poskrbi za delovna mesta mladih, ki bodo v primeru, če bodo imeli zaposlitev, bili sposobni plačevati prispevke, katere koristijo obstoječi in bodo koristili bodoči upokojenci, nisem pa še zasledil zaskrbljenosti, na primer predstavnikov sindikatov, kakšne bodo pokojnine mladih. Čeprav mladi prioritetno razmišljajo o nakupu avtomobila, nepremičnine, ustvarjanju družine, bo tudi njih pokojnina »neminovno« doletela in morda bi jim že danes glas modrosti lahko »zašepetal«, poskrbi za svojo »penzijo«. Ko boš star, boš lahko živel le od tega, kar si ustvaril. Kakšno rento ti bo dal avto, stanovanje v katerem živiš in kakšno rento ti namenijo otroci?

In kaj mladi torej lahko pričakujejo? V kolikor sami ne poskrbite za pokojnino, mimo države, sindikatov, medijev in upokojenskih hujskačev, obstaja nevarnost, da boste po upokojitvi:

  • še naprej delali za ohranitev enakega življenjskega standarda,
  • bili prepuščeni prodaji ustvarjenega premoženja, na primer hiše za katero ste se trudili celo življenje,
  • bili odvisni od vaših otrok
  • ali pa, da boste životarili.

Da trditev ni povsem iz trte zvita, potrjuje osnovni model pokojninskega sistema, po priporočilih Svetovne banke, ki je sestavljen iz kombinacije petih sestavnih delov (Holzman et al., 2005, str. 2-3):

  • Osnovni ali ničelni steber, ki ne temelji na prispevni stopnji (v obliki socialne pokojnine), ki bo zagotovil minimalno zaščito ostarelim (v zahodnih deželah znan kot starostna pokojnina, kjer vsakemu starejšemu od XX let, pripada neka količina USD, EUR ali drug valutni znesek in je praviloma financiran iz proračunskih sredstev).
  • Prvi steber, ki temelji na prispevni stopnji in je odvisen od različnih prispevkov v okviru le tega. Ta steber naj bi v omejeni meri nadomeščal izpad dohodkov ob upokojitvi. Predstavlja ključni temelj slovenskega pokojninskega sistema, v katerega brezmejno zaupamo, da prinese varno starost, ki pa ga z višino izplačanih pokojnin in sprotnim prilagajanjem upokojitvenih pogojev, vedno znova klestijo, kar povzroča jezo pri upokojencih in bodočih upokojencih. Klestenje pa na drugi strani povzroča »efekt elastike«, ki brez korenite reforme poči, na drugi strani pa vedno bolj obremenjuje državni proračun.
  • Obvezen drugi steber, ki temelji na individualnem varčevanju in je lahko oblikovan na različne načine, v Sloveniji na točno določen in davčno stimuliran način, ki zakriva moment visokih stroškov, in »(ne)pravično« postavlja v podrejen položaj ostale ponudnike finančnih produktov, o čemer bom pisal v naslednjih člankih.
  • Prostovoljni tretji steber v različnih oblikah, ki mora biti že v osnovi prilagodljiv in neobvezen, torej »finančni whatever« brez davčne olajšave.
  • Neformalni meddružinski in medgeneracijski četrti steber, ki zagotavlja tako finančno kot nefinančno podporo ostarelim, vključujoč dostop do zdravstvenih storitev in ustrezne nastanitve.

Se nadaljuje…

The IT Crowd – Return of the Golden Child – 2007 – Channel 4

If you can see this, then you might need a Flash Player upgrade or you need to install Flash Player if it's missing. Get Flash Player from Adobe.

Priporočamo:

Za komentiranje moraš biti prijavljen. Prijava